Lekarna je kot zakladnica zdravja. Razvijala se je postopoma skozi stoletja, da je postala taka kot jo danes poznamo. Pri naših slovanskih prednikih najdemo balija, zdravilca, ki ga srečamo v Brižinskih spomenikih. V tistih časih se je zdravilcu reklo vrač, kar v stari cerkveni slovanščini pomeni zdraviti. V davnih časih so sami pripravljali zdravila.

Šele leta 1241 srečamo odredbo, ki loči zdravniški poklic od lekarniškega. Prav mesta, ki so bila ekonomsko in družbeno razvita, postanejo kraj nastanka in razvoja javnih lekarn. Besedo apotekar zasledimo prvič konec 13. stoletja na Nizozemskem, od koder se razširi po vsej Evropi. Izključno apotekarju je dano pripravljanje in trgovanje z zdravili. Skrbel pa je tudi za njihovo primerno zalogo.

Prvi lekarnarji, ki so pri nas ustanovili lekarne so prihajali iz Benetk, ki je bila tedaj zelo razvita in vplivna republika. Njihovi trgovci so prinašali zdravila v naše kraje, od tam pa so prihajali tudi uradniki, zdravniki in lekarnarji.

Okrog leta 1300 je Koper že bil sedež škofije, gospodarski in vojni center. Imel je zadostno število prebivalcev in prisotnost zdravnikov, da se je lahko odprla lekarna. Prav Koper je bilo mesto, kjer se je na Slovenskem prvič pojavila laična oz. javna lekarna, kjer se je že okrog leta 1300 nastanil lekarnar. Lekarna družine Palma je omenjena že leta 1411. Tudi v Piranu je javna lekarna delovala v prvi polovici 15. stoletja.

Posodja iz zbirke lekarniške posode v nekdarnji lekarni v Piranu Iz piranske mestne lekarne se je ohranila čudovita dediščina lekarniških posod iz fajanse, verjetno še iz časov družine Fonda. Ta je imela lekarno 400 let v posesti.

Ohranjena je tudi diploma iz leta 1680 dr. Nikolaja Fonde, ki je v Benetkah pri Collegiumu aromatariorumu (lekarnarskem gremiju) opravil lekarniški izpit. Učil in izučil se je po predpisih in bil zaprisežen. V diplomo so zapisali, da on sme in mora odslej umetnost lekarnarja prosto izvrševati, v katerikolih drugih mestih, pokrajinah in krajih beneške oblasti. Takšne diplome so velika redkost in imajo velik farmacevtsko-zgodovinski pomen.

Dragocene primerke lekarniškega pohištva in posodja oz. farmacevtsko-laboratorijskega pribora ter nekaj lekarniških diplom in dokumentov hranijo v Pokrajinskem muzeju v Kopru, v piranskem Pomorskem muzeju in v Mestnem arhivu v Piranu.

V Pretorski palači v Kopru je razstavljena obnovljena pohištvena oprema nekdanje lekarne “Alla Fenice” (Palma) iz 19. stoletja, ki je delovala v prostorih današnje lekarne Koper na Kidričevi 2 oz. Verdijevi ulici 1. Lekarna Koper ima v svoji officini kos tega lekarniškega pohištva s posodjem kot okrasni muzejski eksponat.

Po drugi svetovni vojni se razvoj lekarništva prične z ukinjanjem zasebnih lekarn. Z odločbami ljudskega odbora mestnih občin Izola, Koper in Piran se ustanovijo finančno samostojni zdravstveni zavodi Lekarna Piran, Lekarna Koper in nazadnje Lekarna Izola.

Leta 1966 se ti finančno samostojni zavodi združijo v enoviti zavod Obalne lekarne Koper. Leta 1978 se vse zdravstvene ustanove slovenske Istre preoblikujejo v temeljne organizacije združenega dela, ki oblikujejo enovito delovno organizacijo Zdravstveni center Koper. Leta 1989 se temeljna organizacija Obalne lekarne Koper na referendumu, izloči in se organizira kot samostojna delovna organizacija, da bi se končno leta 2000 z Odlokom občin Izola, Koper in Piran preoblikovala v zavod Obalne lekarne Koper.